Avtor: neimenovan vir funkcija: kritik neimenovan vir

»Alenka Koželj je imeniten nov glas slovenskega pripovedništva.«

»Kritična podoba sodobnega urbanega življenja v režiji Gregorja Tozona v spretnem slogu kratkih stavkov predstavi čustveno stanje mladega zakonskega para, ki se ové svoje odtujenosti in skuša najti rešilno skupno točko.«

»Zbirka je v svoji strukturni osnovi kompozitna, sestavljena iz več različnih delov.«

»Ponuditi tečaje italijanščine, tečaje družbene vzgoje, česar pa aktualna občinska uprava ne dela. Kar 45 odstotkov mladih do 15. leta je tujcev. Čez deset let bodo predstavljali večino. Potrebujemo resno politiko.«

»Spoznal sem, da bi avtor, če bi opisoval 'armensko kraljestvo', popisal anekdote, ki so se širile po mestu.«

»Pobeg, podzemni rov, streli – slikovit konec, ki bi izpostavil to epizodo, kot da se je svet tam ustavil.«

»Zdi se, da je predvsem to tisto, kar trajno vzdržuje posebni 'goreči hlad', tisto hladno in obenem krčevito napeto lepoto, s katero Gamoneda v vsebinskem in estetskem smislu 'premika obzorja'.«

»Prevod Knjige hladu pozdravimo kot še en praznik slovenske besede, umetnosti in univerzalnega duha, na katerem ta sloni.«

»Tu je vizualna poezija, ki se izdatno napaja v mediju, ki je bil lasten samemu Pirandellu, namreč v teatru.«

»Minimalizem je posrečen, režija izraža izjemno umetniško lucidnost, saj vsako gibanje in detajl potem še bolj poudari.«

»Glavna statična scena poudari detajl, ki se odvije na drugem koncu 'odra', v novi mikrosceni.«

»Izjemno pomembna je tudi fotografija, ki s poudarjanjem odtenkov in s filtri ustvari svojevrstne dramatične učinke.«

»Montiranje zgodovinskih posnetkov nas od dogajanja ne oddaljuje, temveč mu daje dodatno prepričljivost: zbližuje fikcijsko in dokumentarno.«

»Hoult je dovolj izkušen v vlogah deške naivnosti, da v Renfielda vdahne milino in iskrenost.«

»Nicholas Hoult ni karizmatičen kot Drakulov depresivni asistent.«

»Renfield ni polnokrven lik, prej skupek lastnih okoliščin in težav.«

»Ne pričakujte resnih ali čustvenih uvidov v Renfieldovo psiho.«

»Pesem ne nazadnje ni nič drugega kot zelo oseben in zelo poseben način govora; zastrt, enigmatičen, prirejen, olepšan, ritmiziran, včasih izgine celo sleherno sporočilo in ostane samo jezik, ostanejo besede, ki se trudijo spomniti pomenov in potrebujejo bralčevo pomoč.«

»Ja, in ker v naši družbi dober človek postaja neopazen luzer. Dober človek se razdaja, dober je ravno zato, ker je dober za druge, ampak žal v tem solidarnostnem razdajanju izgublja moč. Če pa bi akumuliral moč – magari v imenu nečesa dobrega –, bi se ta moč prej ali slej sprevrgla v zlo.«

»Zato se na koži lahko zgodijo najlepše stvari, vendar tudi največja grozodejstva. Z dotikom lahko ponižaš človeka bolj kot z besedo, bolj kot z udarcem.«

»To je žareča ženska energija, ki s prodorno sporočilnostjo in z množico občutij nagovarja občinstvo.«

»Vojne ni pogosto obravnaval, njegovo ustvarjanje gre prej v smeri iskanja tišine kot tragike.«

»Podobno kot Makučevi značilnejši, na mediteranskem imaginariju temelječi svetovi gledalca zasukajo stran od naskakujoče realnosti sodobnega sveta, s katerim se človeštvo iz trenutka v trenutek bolj oddaljuje od prvinske idile.«

»Makučeve neštete 'variacije pastoralne idile', kot njegova dela poimenuje Miha Colner, so torej prav v svojem izogibanju svojevrsten kritičen odziv na družbene preobrate, na katere kot posamezniki nimamo vpliva.«

»Čeprav so njegova dela prej odraz poskusa eskapizma kot angažiranega opazovanja sveta, ne gre za zatiskanje oči pred resničnostjo in beg od nje, ampak izraz nevere v obljubo boljšega sveta, ki jo prinašata znanost in tehnologija.«

»Odnos do razmerja moči med revno pribežnico in privilegiranim belim moškim ostaja v svojem bistvu nenagovorjen, s čimer se kot ambivalenten izkaže tudi roman sam.«

»Pisanje ostaja prevzeto z mitologijo umetnika kot genija in njegovo muzo kot abstraktnim krajem navdiha, ki jo lahko moški z velikimi besedami ljubezni povzdigne v enaki meri, kot jo lahko brutalno poniža.«

»Način slikanja, ki bi ga lahko na hitro označili za primitivnega, se brani z elegantno jasnostjo strukturiranosti podobe.«

»Izhajajoč iz zakonov filozofije, matematike in z zakonitostmi nereda, Bernthal svoje zanimanje usmerja v preučevanje hipoteze, da se iz nepopolne narave realnega pretaka neomejena svoboda.«

»Njegova poezija se odpira harmoničnemu doživljanju japonske narave, človekovega mesta v kozmosu in – nazadnje – krščanske transcendence kot temeljnega ozadja vseh bitij, njihove lepote, globine ter nagovarjajoče moči.«